Zapis glasbene urednice: Oblak nad Kardeljevo ploščadjo

Preberite literarni portret naše glasbene in izvršne urednice – ne le o večeru, ko je obtičala v zaodrju Karnevala, temveč tudi o tistem večeru, ko je njegove akterje prvič slišala šest let prej.

29. avgust 2020, Tobačna ulica 1

Drobne luči v zraku, 15 nestrpnih fenov, prijatelji in družina, sošolci, skoraj prost vstop, jasno nebo

Otvoritvena skladba: A sem ti povedal 

»Če zdaj naju zadane …«

Bil je eden tistih večerov, ki pišejo konec poletju in s tem večer, ko človek ne ve, kam se dati. K sreči je to dobro vedela kolegica iz uredništva, ena prvih ambasadork petih fantov iz Bežigrada, ki nas je usmerila na ČinČin, bar nekje pri Tobačni. Njena motivacija je bila nalezljiva in močna – speven refren Gole, ki je v tistih dneh naselil vse velike radijske postaje, in frontman, ki ga je pel, nekaj na B. S puncami smo šle pogledati, kaj je na tem, ter našle zlato. Brez pričakovanj ali slutnje novega vala. Med inovatorje, tj. originalne fene se kljub močni retroperspektivi ne moremo šteti. Ti so jih na isti lokaciji poslušali že dve zimi prej, 5. decembra 2018 – dve leti po nastanku benda. 

»Fantje, kva, a bomo zapičl?« na poti do tamkajšnje toalete zaslišim mlad, skoraj rahlo predrzen, zapomnljiv glas, ki sili izza improvizirane pregrade – verjetno pripada opevanemu pevcu. Eno prvih zaodrij benda riše mejo med nami in njimi, a se že nekaj minut kasneje na odru popolnoma zabriše.

Zgodi se koncert, katerega odmev starejših obiskovalcev je »iz teh fantov nekaj še bo«, mlajših delegacij pa »omg« z neločljivo povezanim »kolk so hudi«. Ta bend zveni drugače, sklenemo mi.

Nebo je tisti večer jasno, zvezde pa napovedujejo nekaj velikega. V zraku je tiha misel, da bo njihova prihodnost ubrala pot, ki jo kljub velikim sanjam težko skicirajo. 

Bis: ... za najU, za najU …

___________________________

Prevrtimo nekronološko. Dvojne Križanke. Dve leti, ko nas ni okužil le novi val. Dva večera, ko smo pred celo Evropo skupaj stiskali pesti zanje. After po Stožicah. Glavni oder Szigeta. SSF. Drugi in tretji album. Odhod Matica in Martina. Prihod Jureta in Naceta. Moulin f***** Rouge. Govorice o številu prodanih kart. Veliki balkanski met. Bluzo. Do …

___________________________

20. junija 2026, Kardeljeva ploščad

Drobne luči v zraku, ki ne gorijo, 15 x 1.000 nestrpnih fenov, prijatelji in družina, bivši sošolci, predsednica, težko pričakovan vstop, trmasto nebo

Otvoritvena skladba: Takti skladbe Novi val v izvedbi Papirniškega pihalnega orkestra Vevče + Umazane misli 

»Samo ploha bo«

Bil je eden tistih poletnih večerov, ki napoveduje poletje in nekaj velikega v mestu, in s tem večer, ko človek točno ve, kam se dati. V mestu je bil Karneval. Moje dopoldne prestreže sporočilo s priložnostjo, da okoli šeste ure »uletim na izjavo« finskega fenomena, Käärijë. Malo pozneje so mi štete minute od prevzema akreditacije do prihoda v zaodrje na izjavo. Ne šteje mi jih le medijska ekipa evrovizijskega zvezdnika, temveč nebo nad Bežigradom, ki z nami glasno govori. 

Oglaša se po domače, kot običajna poletna ploha, in nemudoma porodi misel na občutke petih fantov v zaodrju in fenov nedaleč od njega. Moj temno zeleni suknjič, ki se je še malce prej zdel nesmiseln, vpije prve kaplje. Ampak pozitivno dalje. 

Priljubljeni pevec je nasmejan, na suhem pa se kmalu pogovarjava o velikem dnevu in še večjem večeru pred njim in bendom. Nekateri Jokerji medtem sedijo na velikem črnem kavču v kotu zaodrja. Zadnje vprašanje najinega pogovora že spremlja dežna zvočna kulisa, a naju ne moti; ploha ni razlog za skrb, plohe minejo hitro. »15 minut pa bo,« se nasmejiva rahli nevšečnosti. 

»Pri vas tudi dežuje?« prejmem medtem sporočilo od sodelavke iz Črnuč.

Zbrani prvič okoli radarske slike se med seboj rahlo zaskrbljeno pogledamo. Ocene trajanja »plohe« se gibljejo med nekaj minutami, medtem ko drugi pravijo, da zna trajati nekoliko dlje. »Se bo vsaj malce shladilo,« modro pripomnim.

Čakanje se večini zdi dober razlog za hiter prigrizek ali fotografijo, a ploha se medtem preobleče v naliv. Kot refren, ki se v sekundi razvije iz nič do sto, vreme uprizori najhujšo ujmo, kar jo je Ljubljana videla v zadnjem času.

Sledi vedno bolj stopnjevani naliv, ki z vsako minuto pokaže, kako nedolžen je bil tisti minuto prej. Small talk se zdi prisiljen, sanje pa se spreminjajo v tiste z devetintrideset vročine. Gledati, kako jih odnese jezavo nebo, je tragično – brez senzacionalizma.

Open air koncerti so kocka, drži. Tudi poletni večeri. A nikoli tako lahko izgubljena stava, kot se slika pred očmi zbranih na pokritih krpicah asfalta sredi Kardeljeve ploščadi. 

Druga apokalipsa

»Stari, to je konec sveta!« rahlo v nejeveri, da se to res dogaja, komentira eden izmed članov benda. »Je ARSO zajebal?«, slišim nekoga v ozadju, ko mi drug del ekipe zaupa, da so tekom dneva zaslutili, da je to ena od dveh potencialnih vremenskih opcij. Naslednji dan bi bilo isto.

Voda čedalje bolj dere, z njo pa neizrečeno vprašanje, ali ta koncert, če mu lahko samo tako rečemo, sploh bo. Sicer močno ogrodje šotora trese levo in desno, zunaj ihtijo strele, ekipa ostaja profesionalna, čeprav spremlja film brez vpliva na izid. Kot tisti orkan po imenu Katrina.

Finska delegacija edina še razposajeno debatira, čeprav ji voda sega že do prvega prsta na nogi. V določenem trenutku ni mogočih dejanj. Nekateri člani benda gledajo v nebo, drugi v prazno točko pred sabo, tretji v tla. 

Ali bo koncert, ni več vprašanje. Prva skrb je varnost. Kabli so pod vodo. Tehnika je zalita. Ob 19:25 nam pot v stoječi vodi prečka gasilec v polni opremi, medtem ko Niko (Medved, varnostnik benda) herojsko v naročju nese pravkar prispelo backvokalistko Saro. 

Čisti kortizol

Po neskončni hudi uri grom naposled postane rahel zvok, naliv se prelevi v dež, ta postane pršec, temno modro zgoraj pa se obarva v privid rumenega, ki se odbija od veličastne rdečo-bele konstrukcije. Odsev sonca posveti na razmočeno prizorišče, ki pod svojimi strehami skriva na tisoče pripadnih src. Do zaodrja se zaslišijo prvi znaki življenja, glasen krik podpore. »Fenice so še kle, slišm«, žebljico na glavico zadane fotograf Matic Kutin. Nace se prvi v mojem vidnem polju nasmeji, dekleta od čiste sreče in evforije plešejo po lužah. Vreme ima res dovolj moči, da prekriža načrt, a ne ustavi srčne skupnosti. 

Čas je za krizni sestanek – preostali vemo le, da je vse odvisno od delovanja elektrike. Hujše kot čakanje na evrovizijske točke leta 2023, ob 19:51 dobi epilog. »Bo?« »Bo!« A ne tako hitro – zasebna sporočila vseh so polna vprašanj, ali je sploh smiselno priti – obisk tisočih ljudi je pod vprašajem. Ljubljana je namreč med ujmo postala mesto duhov.  

Da je takrat odneslo ogromen del produkcije, s tem pa tudi velik del finančnega vložka, nama s sodelavko na afterpartyju pozneje zaupa Jure (Maček), ki je bil vodilni člen produkcije poleg Mateja Avanza z njegovim podjetjem Spontanzo. »S svetlobno hitrostjo je bilo treba zamenjati vse rekvizite, tehniko ...«, pove.

Vremenske metafore se na tem mestu ponujajo kot za stavo, zato uporabim največji kliše – po dežju posije sonce – tudi, ko teče voda v grlo – oprostite mi.

Čustveni vrtiljak postane Karneval

Finski prijatelj lahko prvi v celoti otvori dogajanje na odru, s tem pa zaneti upanje na obzorju. Ljudje se zbirajo, tik preden stopijo na oder gostitelji dneva, pa se koža naježi ob taktih Novega vala v izvedbi papirniškega pihalnega orkestra Vevče. Adrenalin, rezerviran za te minute, je prišel dve uri prezgodaj. Ostanejo le emocije.

In potem se zgodi koncert. Ljudje plešejo in pojejo po blatu, kot se za sodni dan spodobi. Večer pod vprašajem postane večer desetletja. 

»Brez toliko kilometrine na koncertnih prizoriščih ne bi nikoli tega tako zvozili«, še doda Maček sredi nabito polnega plesišča ob dveh zjutraj. 

Kaos je pokazal tudi številne heroje dneva – na primer artiste Cirkusa Fuskabo, ki so ostali zbrani kljub stresni situaciji, pa režiserko Urško Žnidaršič, ki je za vsak slučaj prej eno kamero zvezala sama, da je ostal TV prenos neomajan. Tu je še Katarina Samarin, ki je kot digitalna ninja po vodi snemala kadre za tiste doma, ter sto drugih iz širše in ožje ekipe, za katere ne vem(o).

Leta 2020 je prvotna zasedba gledala v tamkajšnje nebo za sanjami. Leta 2026 so Bojan, Kris, Jan, Nace in Jure gledali v isto nebo, ker jih je skoraj odnesel oblak. Nekdo je ta večer izgubil – in to niso bili Joker Out.

Bis: Novi val.

Lilo je iz neba, lilo je iz oči petih velikih na odru, lilo je iz vseh nas. 

(S)pisala se je zgodovina. Vse, kar vem, je, da si je tisti večer celotna ekipa prislužila nov poklon.

Se povabimo v goste spet čez deset let. In še prej stokrat.